Ko se je Jonas rodil, sta bila njegova starša še sama otroka. Mati je bila stara 15 let, oče pa 17. V prvih mesecih je bilo veliko stvari nejasnih. Starša sta bila sama odvisna od pomoči. Ko je bil Jonas star dve leti, sta se starša dokončno ločila. Oče je Jonasa vzel s seboj k svoji novi partnerki, ki je imela tri lastne otroke. Zaradi službe je bil pogosto odsoten, njegova nova partnerka pa je bila s štirimi otroki popolnoma preobremenjena. Jonas je bil vedno bolj osamljen, zapuščen in pogosto zaprt. Imel je malo hrane in pijače. Postajal je vedno bolj tih. Šele ko so sosedje opazili nepravilnosti, se je nekaj spremenilo. Prišel je v krizno rejniško družino – tuji ljudje, nova obraza. Negotovost. Strah. Toda tudi nekdo, ki je skrbel zanj. Po skoraj enem letu so našli primerno trajno rejniško družino. Danes je Jonas star 8 let in živi v tej družini. Počasi pridobiva zaupanje. Smeje se, igra (najraje nogomet) in ima okoli sebe ljudi, ki ga podpirajo. Redno se srečuje z očetom. Z mamo še vedno nima stikov. Rane se ne zacelijo čez noč, a Jonas se prvič v življenju resnično počuti doma.