Herbert se je rodil z rahlo duševno motnjo. Zanj je bilo veliko stvari nekoliko bolj zapletenih kot za druge otroke. Računanje, iskanje novih poti, ocenjevanje neznanih ljudi. Njegovi starši so bili preobremenjeni. Ljubili so ga, vendar ga niso razumeli. Vedno znova so mu govorili stvari, kot je: »Zakaj ne moreš biti normalen?« Herbert je začel verjeti, da je »napačen«. Umaknil se je, skoraj ni več govoril in razvil je strahove. Pediater je opazil nenavadnosti in se pogovoril z mladinskim centrom. Po obisku na domu je postalo jasno. Herbert je bil čustveno zanemarjen. Prišel je v rejniško družino, ki je imela izkušnje z otroki s povečanimi potrebami po negi. Družina ga sprejema z vsemi njegovimi prednostmi in slabostmi in mu nudi veliko podpore.